[ Pobierz całość w formacie PDF ]
omari na steklenici z Ïabo. Vtaknil jih je v Ïep in na0 a
draga Ïaba je zopet zlezla na prosto, v svobodo, ki je
tako mikavna in tako nevarna. Ko se je moj moÏ spom-
nil nanjo, smo jo zastonj iskali. Nikjer ni bilo sledu o njej
in najbrÏ jo je pojedla maãka.
Imamo namreã tudi maãko in tudi povest o njej, mis-
lim, da ni ãisto nezanimiva.
Nekega dne sem 0 la k peku plaãat, kar porabimo me-
seãno za kruh in Ïemlje. V prodajalni so se igrale tri
mlade mucke. Pekovka mi je ponudila, naj si eno vza-
mem. Izbrala sem si najlep0 o in jo prinesla domov. Ba-
rica ni bila posebno vesela, drugi pa so vsi sprejeli pe-
kovkin dar z velikim odobravanjem. Mala Ma0 a jo je
skoraj zadu0 ila od sreãe in ljubezni.
Mucka je bila dva dni pri hisi, ko je je zmanjkalo. Bila
je nedelja in kakor vselej se je tudi to popoldne na0 a Ba-
rica prazniãno oblekla in od0 la na sprehod. Precej po
obedu je zaprla mucko ven iz kuhinje na mostovÏ, a ko
183
VELIKI IN MALI LJUDJE
BESeDA
je od0 la, jo je pozabila spustiti noter. Bilo je Ïe mraãno,
ko sem zapazila, da mucke ni. Z Vladico sva jo sicer
iskali povsod, a na0 li je nisva. Ko se je Barica vrnila, je
povedala, da je bila mucka na mostovÏu. Tudi tja smo 0 li
gledat, pa je ni bilo. Hud mraz je pritiskal in mucka bi
bila zmrznila, ãe bi bila ostala tam. Sklepali smo, da je
najbrÏ skoãila na dvori0 ãe in splezala od tam v klet, kjer
je topleje. PriÏgali smo luã in jo 0 li iskat v klet. Na na0 i
strani je ni bilo. Prosili smo 0 e sosede iz drugega nad-
stropja, da so nam posodili kljuã od svoje kleti, ali tudi
tam je nismo na0 li.
Ko se je moj moÏ vrnil domov in zvedel, da je mucka
izginila, jo je 0 el 0 e sam iskat. Seveda zastonj. Jezil se je
na nas, da smo vsi brez srca, da zapiramo tako neÏno
stvarco na mraz, da se je gotovo pobila, ko je skoãila na
dvori0 ãe, in da jo bomo na0 li jutri kje v kak0 nem kotu
zmrznjeno. Vladica se je jokala, vsi smo bili Ïalostni in
celo Ma0 ica je toÏila, da »ni man, man hapu« kar se
pravi: »Ni maãke. Maãka je padla.«
Tudi drugi dan je nismo na0 li nikjer, ãeravno je Bari-
ca vznemirila pol na0 e ulice zaradi nje. Pri peku, v mes-
nici, v prodajalni, na trgu, v branjariji, povsod so vedeli,
da nam je u0 la maãka.
Zveãer je bil moj moÏ v kavarni in tudi tam tarnal za-
radi tega. Smejali so se mu, ali eden od natakarjev je
trdil, da je videl tako maãko v kuhinji. ·Ii so gledat in res
184
VELIKI IN MALI LJUDJE
BESeDA
so jo tam na0 li. Tako je pri0 la sredi noãi zopet v na0 o
last.
Drugi dan pa sem zvedela, da je bila maãka ves prej0 -
nji dan v stanovanju neke druÏine, kjer so imeli otroci
0 krlatinko. Najmlaj0 e dekletce se je 0 e pred smrtjo igralo
z njo in 0 ele, ko je punãka ponoãi umrla, so spodili maã-
ko od njene postelje. Prestra0 ila sem se nepopisno in se
ãudila lahkomiselni neopreznosti nekaterih ljudi, ki
stavljajo na tak nepremi0 ljen naãin zdravje in Ïivljenje
tujih otrok na kocko. Na0 a Ma0 ica se je neposredno po
tem dolgo igrala z nesreãno maãko in morda je Ïe nalez-
la bolezen. Ko je pri0 el moj moÏ domov, sem odloãno
zahtevala, naj maãko takoj zastrupi, da ne bo veãje ne-
sreãe.
Tudi on je bil v skrbeh, vendar mu je bilo mucke pre-
veã Ïal. A dati jo preprosto proã, bi bilo od njega, zdrav-
nika, brezvestno. Lahko bi vtihotapila 0 krlatinko tudi 0 e
v kak0 no drugo druÏino. Zato se je odloãil, da bo maãko
razkuÏil. Skoro pol ure jo je kopal v milu in sublima-
tu. Cvilila je in se branila, ker jo je kaj temeljito krtaãil in
ãistil, ali pomagalo ni niã. Zaradi tega napornega raz-
kuÏevanja je popolnoma onemogla. Vsi smo prihiteli v
moÏevo sobo. Vlada in Ma0 a sta jokali in tudi jaz sem
godrnjala, da bi bilo bolje, ãe bi maãko zastrupil. Pogi-
nila bi bila hitro in brez boleãin. Uboga mucka je dobi-
la krãe in Ïalostno jo je bilo videti, kako se zvija. Odnesli
185
VELIKI IN MALI LJUDJE
BESeDA
smo jo v kuhinjo, jo dali na 0 tedilnik in pokrili s toplimi
cunjami. âez kake pol ure ji je malo odleglo in drugi dan
je bila popolnoma zdrava.
Zdaj je Ïe velika, zelo lepa in priliznjena. Vsi se radi
igramo z njo. Imenitno skaãe. Zveãer vãasih po pol ure
gledamo, kako se igra v kuhinji. Ma0 ica je vanjo zaljub-
ljena, vendar se ji maãka dosledno umika. Prevelika lju-
bezen je tiranska. Ma0 a jo preveã stiska in meãka, zato
se ji skriva, kadar more. Tudi Barica se je popolnoma
pomirila z njo in, ãe zopet kdaj uide, jo gre prva iskat.
Mucka nas vse pozna in nas veselo pozdravlja. Zdi se
nam, da bi bilo prazno v hi0 i, ãe bi ne bilo na0 e ljubezni-
ve, ãedne in zveste muckice. Res je, da nam je najbrÏ
ona ugonobila Ïabico, pa saj 0 e ljudje nismo brez napak
in kdo izmed nas 0 e nikdar ni naredil nobenemu Ïivemu
bitju niã Ïalega?
186
VELIKI IN MALI LJUDJE
BESeDA
Mitika
itika je 0 la na trg. Z Marico je 0 la, z na0 o novo ku-
Mharico. Zdaj je na trgu vse polno sadja, hru0 k, ja-
bolk, grozdja in melon. To je Mitiki zelo v0 eã, posebno
ker ima tudi ona svojo torbico in dobi nekaj ãe0 pelj ali
kaj takega, da nosi in ne gre samo zastonj in brez potre-
be z Marico. Mitika je ãrna, to Ïe vemo. To se pravi, za
zdaj so njeni laski 0 e svetlokostanjevi, ali ko bo velika,
bodo ãrni. Oãi pa so temne in velike in tako sladke ka-
kor tiste zrele, ãrne ãe0 nje, ki jih ima vsakdo rad. Polti je
rjave, zagorele. Na glavi nosi rdeão li0 ko kapico, tisto
malo, okroglo, s ãrnimi resami nad levim u0 esom, ki se
nosi po celi gorati hrva0 ki Liki in po celi sivi, skalnati
Dalmaciji. Na debele, 0 iroke, hitre in nerodne noÏice ji
natikamo 0 iroke amerikanske opanke, v katerih so videti
otroci 0 e bolj sladko, igraãkasto in ljubeznivo nerodni. O
veliki noãi je bila stara Mitika dve leti, velika je Ïe, moã-
na, ãokata. Telovaditi zna imenitno, z rokami se obesi na
drog, pa se ziblje sem ter tja, kakor jo uãi Vlada, ki je Ïe
sokolica in zna skakati ãez konja, ãez mizo, plezati po
lestvi gor in dol ter si domi0 lja, da bo prej ali slej gotovo
vaditeljica pri Sokolu. Ko je bila Vlada stara dve leti, je
187
VELIKI IN MALI LJUDJE
BESeDA
bila pametnej0 a, gladko je govorila in razumela je ãe0 ko
in hrva0 ko, Mitika pa je poãasnej0 a. ·ele zdaj je spre-
govorila. Je pa bolj priliznjena, nekako toplej0 a in meh-
kej0 a. Kadar me zjutraj objame in pravi, da sem »dlaga,
dlaga mamita«, da me ima »zelo lada«, da je »mamita
dobla, lepa«, ej, kako sladko mi je pri srcu, roke so vse
mehke preãudne sladkobe. Svet je lep, skrbi odstopijo,
tako mirne so misli, vesele, jasne.
Mitika je 0 la z Marico, v roki je imela torbico in kraj-
car. Mitika ve, da je krajcar imenitna stvar, in zelo la-
komna je na denar. Pozabila sem zadnjiã mo0 njiãek na
pisalni mizi, bilo je prvega in mo0 njiãek je bil poln bak-
renih krajcarjev, niklastih petic in desetic, goldinarjev in
petkronskih tolarjev. Mitika je splezala na stol, vzela
mo0 njiãek, odprla ga kje v tihem kotu, sesula denar in
ga stlaãila v Ïep, ki ga ima na svojem ãrnem predpasni-
ku in ki je drugaãe vedno ves poln fiÏola, kamenãkov,
0 i0 k in frnikol. Stisnila je pest, od0 la v kuhinjo in dala [ Pobierz całość w formacie PDF ]
zanotowane.pl doc.pisz.pl pdf.pisz.pl wyciskamy.pev.pl
omari na steklenici z Ïabo. Vtaknil jih je v Ïep in na0 a
draga Ïaba je zopet zlezla na prosto, v svobodo, ki je
tako mikavna in tako nevarna. Ko se je moj moÏ spom-
nil nanjo, smo jo zastonj iskali. Nikjer ni bilo sledu o njej
in najbrÏ jo je pojedla maãka.
Imamo namreã tudi maãko in tudi povest o njej, mis-
lim, da ni ãisto nezanimiva.
Nekega dne sem 0 la k peku plaãat, kar porabimo me-
seãno za kruh in Ïemlje. V prodajalni so se igrale tri
mlade mucke. Pekovka mi je ponudila, naj si eno vza-
mem. Izbrala sem si najlep0 o in jo prinesla domov. Ba-
rica ni bila posebno vesela, drugi pa so vsi sprejeli pe-
kovkin dar z velikim odobravanjem. Mala Ma0 a jo je
skoraj zadu0 ila od sreãe in ljubezni.
Mucka je bila dva dni pri hisi, ko je je zmanjkalo. Bila
je nedelja in kakor vselej se je tudi to popoldne na0 a Ba-
rica prazniãno oblekla in od0 la na sprehod. Precej po
obedu je zaprla mucko ven iz kuhinje na mostovÏ, a ko
183
VELIKI IN MALI LJUDJE
BESeDA
je od0 la, jo je pozabila spustiti noter. Bilo je Ïe mraãno,
ko sem zapazila, da mucke ni. Z Vladico sva jo sicer
iskali povsod, a na0 li je nisva. Ko se je Barica vrnila, je
povedala, da je bila mucka na mostovÏu. Tudi tja smo 0 li
gledat, pa je ni bilo. Hud mraz je pritiskal in mucka bi
bila zmrznila, ãe bi bila ostala tam. Sklepali smo, da je
najbrÏ skoãila na dvori0 ãe in splezala od tam v klet, kjer
je topleje. PriÏgali smo luã in jo 0 li iskat v klet. Na na0 i
strani je ni bilo. Prosili smo 0 e sosede iz drugega nad-
stropja, da so nam posodili kljuã od svoje kleti, ali tudi
tam je nismo na0 li.
Ko se je moj moÏ vrnil domov in zvedel, da je mucka
izginila, jo je 0 el 0 e sam iskat. Seveda zastonj. Jezil se je
na nas, da smo vsi brez srca, da zapiramo tako neÏno
stvarco na mraz, da se je gotovo pobila, ko je skoãila na
dvori0 ãe, in da jo bomo na0 li jutri kje v kak0 nem kotu
zmrznjeno. Vladica se je jokala, vsi smo bili Ïalostni in
celo Ma0 ica je toÏila, da »ni man, man hapu« kar se
pravi: »Ni maãke. Maãka je padla.«
Tudi drugi dan je nismo na0 li nikjer, ãeravno je Bari-
ca vznemirila pol na0 e ulice zaradi nje. Pri peku, v mes-
nici, v prodajalni, na trgu, v branjariji, povsod so vedeli,
da nam je u0 la maãka.
Zveãer je bil moj moÏ v kavarni in tudi tam tarnal za-
radi tega. Smejali so se mu, ali eden od natakarjev je
trdil, da je videl tako maãko v kuhinji. ·Ii so gledat in res
184
VELIKI IN MALI LJUDJE
BESeDA
so jo tam na0 li. Tako je pri0 la sredi noãi zopet v na0 o
last.
Drugi dan pa sem zvedela, da je bila maãka ves prej0 -
nji dan v stanovanju neke druÏine, kjer so imeli otroci
0 krlatinko. Najmlaj0 e dekletce se je 0 e pred smrtjo igralo
z njo in 0 ele, ko je punãka ponoãi umrla, so spodili maã-
ko od njene postelje. Prestra0 ila sem se nepopisno in se
ãudila lahkomiselni neopreznosti nekaterih ljudi, ki
stavljajo na tak nepremi0 ljen naãin zdravje in Ïivljenje
tujih otrok na kocko. Na0 a Ma0 ica se je neposredno po
tem dolgo igrala z nesreãno maãko in morda je Ïe nalez-
la bolezen. Ko je pri0 el moj moÏ domov, sem odloãno
zahtevala, naj maãko takoj zastrupi, da ne bo veãje ne-
sreãe.
Tudi on je bil v skrbeh, vendar mu je bilo mucke pre-
veã Ïal. A dati jo preprosto proã, bi bilo od njega, zdrav-
nika, brezvestno. Lahko bi vtihotapila 0 krlatinko tudi 0 e
v kak0 no drugo druÏino. Zato se je odloãil, da bo maãko
razkuÏil. Skoro pol ure jo je kopal v milu in sublima-
tu. Cvilila je in se branila, ker jo je kaj temeljito krtaãil in
ãistil, ali pomagalo ni niã. Zaradi tega napornega raz-
kuÏevanja je popolnoma onemogla. Vsi smo prihiteli v
moÏevo sobo. Vlada in Ma0 a sta jokali in tudi jaz sem
godrnjala, da bi bilo bolje, ãe bi maãko zastrupil. Pogi-
nila bi bila hitro in brez boleãin. Uboga mucka je dobi-
la krãe in Ïalostno jo je bilo videti, kako se zvija. Odnesli
185
VELIKI IN MALI LJUDJE
BESeDA
smo jo v kuhinjo, jo dali na 0 tedilnik in pokrili s toplimi
cunjami. âez kake pol ure ji je malo odleglo in drugi dan
je bila popolnoma zdrava.
Zdaj je Ïe velika, zelo lepa in priliznjena. Vsi se radi
igramo z njo. Imenitno skaãe. Zveãer vãasih po pol ure
gledamo, kako se igra v kuhinji. Ma0 ica je vanjo zaljub-
ljena, vendar se ji maãka dosledno umika. Prevelika lju-
bezen je tiranska. Ma0 a jo preveã stiska in meãka, zato
se ji skriva, kadar more. Tudi Barica se je popolnoma
pomirila z njo in, ãe zopet kdaj uide, jo gre prva iskat.
Mucka nas vse pozna in nas veselo pozdravlja. Zdi se
nam, da bi bilo prazno v hi0 i, ãe bi ne bilo na0 e ljubezni-
ve, ãedne in zveste muckice. Res je, da nam je najbrÏ
ona ugonobila Ïabico, pa saj 0 e ljudje nismo brez napak
in kdo izmed nas 0 e nikdar ni naredil nobenemu Ïivemu
bitju niã Ïalega?
186
VELIKI IN MALI LJUDJE
BESeDA
Mitika
itika je 0 la na trg. Z Marico je 0 la, z na0 o novo ku-
Mharico. Zdaj je na trgu vse polno sadja, hru0 k, ja-
bolk, grozdja in melon. To je Mitiki zelo v0 eã, posebno
ker ima tudi ona svojo torbico in dobi nekaj ãe0 pelj ali
kaj takega, da nosi in ne gre samo zastonj in brez potre-
be z Marico. Mitika je ãrna, to Ïe vemo. To se pravi, za
zdaj so njeni laski 0 e svetlokostanjevi, ali ko bo velika,
bodo ãrni. Oãi pa so temne in velike in tako sladke ka-
kor tiste zrele, ãrne ãe0 nje, ki jih ima vsakdo rad. Polti je
rjave, zagorele. Na glavi nosi rdeão li0 ko kapico, tisto
malo, okroglo, s ãrnimi resami nad levim u0 esom, ki se
nosi po celi gorati hrva0 ki Liki in po celi sivi, skalnati
Dalmaciji. Na debele, 0 iroke, hitre in nerodne noÏice ji
natikamo 0 iroke amerikanske opanke, v katerih so videti
otroci 0 e bolj sladko, igraãkasto in ljubeznivo nerodni. O
veliki noãi je bila stara Mitika dve leti, velika je Ïe, moã-
na, ãokata. Telovaditi zna imenitno, z rokami se obesi na
drog, pa se ziblje sem ter tja, kakor jo uãi Vlada, ki je Ïe
sokolica in zna skakati ãez konja, ãez mizo, plezati po
lestvi gor in dol ter si domi0 lja, da bo prej ali slej gotovo
vaditeljica pri Sokolu. Ko je bila Vlada stara dve leti, je
187
VELIKI IN MALI LJUDJE
BESeDA
bila pametnej0 a, gladko je govorila in razumela je ãe0 ko
in hrva0 ko, Mitika pa je poãasnej0 a. ·ele zdaj je spre-
govorila. Je pa bolj priliznjena, nekako toplej0 a in meh-
kej0 a. Kadar me zjutraj objame in pravi, da sem »dlaga,
dlaga mamita«, da me ima »zelo lada«, da je »mamita
dobla, lepa«, ej, kako sladko mi je pri srcu, roke so vse
mehke preãudne sladkobe. Svet je lep, skrbi odstopijo,
tako mirne so misli, vesele, jasne.
Mitika je 0 la z Marico, v roki je imela torbico in kraj-
car. Mitika ve, da je krajcar imenitna stvar, in zelo la-
komna je na denar. Pozabila sem zadnjiã mo0 njiãek na
pisalni mizi, bilo je prvega in mo0 njiãek je bil poln bak-
renih krajcarjev, niklastih petic in desetic, goldinarjev in
petkronskih tolarjev. Mitika je splezala na stol, vzela
mo0 njiãek, odprla ga kje v tihem kotu, sesula denar in
ga stlaãila v Ïep, ki ga ima na svojem ãrnem predpasni-
ku in ki je drugaãe vedno ves poln fiÏola, kamenãkov,
0 i0 k in frnikol. Stisnila je pest, od0 la v kuhinjo in dala [ Pobierz całość w formacie PDF ]