[ Pobierz całość w formacie PDF ]
tako pametno, govoril je tako prijazno in lepo, da smo
ga kar poslu0 ali. Vsak veãer smo sedeli z njim tam zunaj
na klopi jaz, moj oãe in moja maãeha in tudi dekle so se
rade pridruÏile, ãe so koliãkaj utegnile. Fortunatov je
videl veliko deÏel, pa nam je popisoval vse po vrsti, kako
se Ïivi v tej, kako v oni, najraj0 i in najbolj ognjeno pa
nam je pripovedoval o svoji ruski domovini. Sli0 ite, tako
navdu0 enih Slovencev se nahaja, mislim, malo na sve-
tu, kakor je bil ta mali, blagi, prijetni Rus. Vãasi nam je
zapel tudi kako rusko pesem, vãasi me je uãil ruske be-
sede in tudi sama sem ga izpra0 evala, kako bi se ta ali ta
reã rekla po rusko. âez tri ali 0 tiri tedne mi zaãne Fortu-
natov govoriti, da me ljubi, da brez mene ne more Ïiveti,
da sem jaz njegova prva in, kakor se je klel, tudi zadnja
milica, da se hoãe z mano poroãiti, ãe ga morem usli0 ati,
samo da mora dobiti prej privoljenje od oãeta. Tako za-
ljubljena kakor on jaz sicer nisem bila, ali ne bom taji-
la, da mi je bil moãno v0 eã. Rekla sem mu, naj govori z
mojimi star0 i, ãe dobi od oãeta povoljen odgovor, potem
da bomo vpra0 ali za svet 0 e gospoda Ïupnika; ãe ne bo
od nobene strani ovire, se bomo morda pogodili, ali za
zdaj in sama zase da ne morem obljubiti niã. Te besede
so razveselile Rusa, da je skakal kakor otrok in mi hotel
venomer poljubovati roke in celo rokave.
332
KRANJSKA JEZA
BESeDA
Oãe mu odpi0 e, da se neãe protiviti njegovemu nag-
njenju; ker ga pozna kot dobrega sina in pametnega ãlo-
veka, je prepriãan, da si je izbral po0 teno in omikano
nevesto, s katero bo lahko Ïivel zadovoljno in sreãno;
sprejel jo bo kot svojo hãer in jo ljubil tako kakor njega;
da mu po0 ilja svoj najbolj0 i blagoslov in prisrãno ãesti-
tanje. To pismo mi Fortunatov prebere in me prosi za
roko. Zopet mu reãem, naj govori z oãetom.
Oãetu se je bil sicer na vso moã prikupil, vendarle so
dejali: »Jaz noãem podirati vajine sreãe, ali ena reã me
skrbi. Pravili ste nam tolikokrat, da je Rusija veãidel rav-
na zemlja, skoraj kakor miza. Veste, mi pa smo bolj hri-
bovci. Tudi jaz sem dosti hodil po svetu in dobro pom-
nim, kako stra0 en dolgãas me je trl v Slavoniji, v Bana-
tu in sem ter tja po Ogrskem. Zmerom sem se oziral, kje
bom zagledal kak hrib; tlaãilo me je nekaj kakor mora,
zadovoljnega se nisem ãutil nikoli prej, dokler nisem
pri0 el zopet v gorate kraje. Ravno to so mi toÏili tudi
drugi Kranjci, ne vsi, ali skoraj vsi. Skrbi me za Lilo, da
se ji bo godila prav taka in, ãe se ji zavali na srce ta dolg-
ãas, ne bo mogla Ïiveti sreãno, naj bi imela dobro jed,
pijaão in postreÏbo, kolikor hoãe. Ne zamerite, prijatelj,
da vam tako govorim. Bog varuj, da bi vas hotel s tem
kaj Ïaliti ali Ïalostiti! Ali kaj se ãe, mi Kranjci smo Ïe taki,
da se nam zde tudi najrodovitnej0 e ravnine puste in
nam zaãne v njih zmanjkovati sape.«
333
KRANJSKA JEZA
BESeDA
Fortunatov je oãeta tolaÏil in mu razkladal, da nama
ne bo treba Ïiveti zmerom na ravni; tudi Rusija ima bre-
gove in hribe, dasi niso tako visoki kakor kranjski sneÏ-
niki ali dolenjski Gorjanci. Imenoval je veliko rek in je-
zer, ob katerih se vzdiguje griãevje, pokrito z zelenimi
dobravami, pisanimi travniki, ãistimi ribniki; na njem da
se diha ravno tako sveÏ in prijeten zrak kakor na Kranj-
skem.
Oãe so se nekako pomirili, samo to so dejali in tudi
jaz sem bila iste misli, da moramo vpra0 ati gospoda
Ïupnika. Jaz, toliko me Ïe poznate, da mi lahko verja-
mete, nisem tako zabita kakor kmeãke tercijalke, ki mis-
lijo, da so besede vsakega farja toliko vredne, ãe ne 0 e
veã, kakor sveto pismo. Ali na0 ega Ïupnika dobro po-
znam in kako ne! Saj so me krstili, me pripravljali za
spoved in sv. obhajilo, me uãili moliti, brati in pisati, dali
dober svet ob vsaki priliki meni in mojim star0 em. ·e
nikoli se nisem pokesala, kadar sem jih bogala, veãkrat
pa sem se, ãe sem poslu0 ala svojo pamet. Gospod so Ïe
star moÏ; Ïe to je nekaj vredno, kajti sploh je znano, da
se stari duhovniki v vseh reãeh odlikujejo proti mlaj0 im.
Za kaplana nisem marala za nobenega. âe so zboleli
Ïupnik, kadar sem se hotela spovedati, sem 0 la raj0 i v
Novo mesto k patru MatevÏu nego k domaãemu kapla-
nu. Îupnik ne Ïele od nas nobenega dobiãka; nikdar
334
KRANJSKA JEZA
BESeDA
niso hoteli nobene reãi zastonj vzeti, dasi smo jim do-
stikrat kaj ponujali. Mene poznajo popolnoma in me
ljubijo morda bolj kakor oãe. Za njih sem prepriãana, da
bi se vsake moje sreãe veselili in bi ob vsaki moji nesreãi
Ïalovali. Ta moÏ spada v vrsto pravih, ãisto nesebiãnih
ma0 nikov, katerih 0 tevilo se Ïalibog ãimdalje bolj
zmanj0 uje in kopni. Zato se nikar ne ãudite, da sem sta-
vila vanj tako zaupanje, da sem namenila glede moÏit-
ve ravnati se po njegovi besedi in modrosti.
Îupniku razloÏim vse, kako in kaj je. Poslu0 a me ne-
kako nemirno, da sem komaj to reã dopovedala. Druge
krati se je vselej obna0 al neizreãeno resno; preden je
zinil kako besedo, jo je vselej dvakrat prej premislil; sve-
te je dajal kaj previdno, poãasno, ozirajoã se na vse okol-
nosti. To pot se mi je zdel kakor spremenjen. Ko sem ga
na koncu svoje povesti o namenih mojega Rusa pohlev-
no prosila za svet, bi li se mu smela vdati ali ne, je rekel
naglo, ognjeno in skoraj togotno: »Tega pa Ïe ne, nika-
kor ne! Bolj0 e, stokrat bolj0 e je umreti, nego jemati ta-
kega. Vedi, da so Rusi krivoverci, da zaniãujejo in pre-
ganjajo na0 o sv. vero huje kakor Turki in luterani. Ta za-
veza bi te pahnila v brezno veãnega pogubljenja. Le beri
,Danico , pa bo0 videla, kake grozovitosti poãenjajo Rusi
proti Poljakom zato, ker so katoliãani!« Takih reãi mi je
pravil Ïupnik 0 e sila veliko o Rusih; vem, da mi je pridi-
gal celo uro, kak0 ni divjaki da so, in ne le nekateri, am-
335
KRANJSKA JEZA
BESeDA
pak skoraj vsi in ta Fortunatov bo teÏko kaj bolj0 i, kajti
vsakemu starovercu se vcepi Ïe v otro0 kih letih, tako
rekoã Ïe v zibki sovra0 tvo do na0 e vere.
Jaz sem se prestra0 ila in rekla: ȉe je taka, me ne bo
ruska zemlja nikoli nosila.« Tudi oãe so se kar kriÏali in
dejali: »Nak, neverniku pa Ïe ne dam hãere, raj0 i umr-
jem.« Prej, veste, nam ni Fortunatov nikoli pravil, kak-
0 ne vere da je; za Rusijo je paã veãkrat pripovedoval, da
stanujejo v nji ljudje vsake vere, ali da Ïive vsi prijazno
drug z drugim.
·e tisti dan ga vpra0 ava z oãetom, ãe ni morda never-
nik, staroverec. Fortunatov odgovori mirno: »Sem, pa
kaj zato? Zaradi vere se ne smemo sovraÏiti, saj smo vsi
ljudje otroci enega oãeta.«
Hotel je 0 e dalje govoriti, ali moj oãe mu seÏejo v be-
sedo in pravijo: »Prav Ïal mi je, ali svoje Lile vam ne mo- [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]
zanotowane.pl doc.pisz.pl pdf.pisz.pl wyciskamy.pev.pl
tako pametno, govoril je tako prijazno in lepo, da smo
ga kar poslu0 ali. Vsak veãer smo sedeli z njim tam zunaj
na klopi jaz, moj oãe in moja maãeha in tudi dekle so se
rade pridruÏile, ãe so koliãkaj utegnile. Fortunatov je
videl veliko deÏel, pa nam je popisoval vse po vrsti, kako
se Ïivi v tej, kako v oni, najraj0 i in najbolj ognjeno pa
nam je pripovedoval o svoji ruski domovini. Sli0 ite, tako
navdu0 enih Slovencev se nahaja, mislim, malo na sve-
tu, kakor je bil ta mali, blagi, prijetni Rus. Vãasi nam je
zapel tudi kako rusko pesem, vãasi me je uãil ruske be-
sede in tudi sama sem ga izpra0 evala, kako bi se ta ali ta
reã rekla po rusko. âez tri ali 0 tiri tedne mi zaãne Fortu-
natov govoriti, da me ljubi, da brez mene ne more Ïiveti,
da sem jaz njegova prva in, kakor se je klel, tudi zadnja
milica, da se hoãe z mano poroãiti, ãe ga morem usli0 ati,
samo da mora dobiti prej privoljenje od oãeta. Tako za-
ljubljena kakor on jaz sicer nisem bila, ali ne bom taji-
la, da mi je bil moãno v0 eã. Rekla sem mu, naj govori z
mojimi star0 i, ãe dobi od oãeta povoljen odgovor, potem
da bomo vpra0 ali za svet 0 e gospoda Ïupnika; ãe ne bo
od nobene strani ovire, se bomo morda pogodili, ali za
zdaj in sama zase da ne morem obljubiti niã. Te besede
so razveselile Rusa, da je skakal kakor otrok in mi hotel
venomer poljubovati roke in celo rokave.
332
KRANJSKA JEZA
BESeDA
Oãe mu odpi0 e, da se neãe protiviti njegovemu nag-
njenju; ker ga pozna kot dobrega sina in pametnega ãlo-
veka, je prepriãan, da si je izbral po0 teno in omikano
nevesto, s katero bo lahko Ïivel zadovoljno in sreãno;
sprejel jo bo kot svojo hãer in jo ljubil tako kakor njega;
da mu po0 ilja svoj najbolj0 i blagoslov in prisrãno ãesti-
tanje. To pismo mi Fortunatov prebere in me prosi za
roko. Zopet mu reãem, naj govori z oãetom.
Oãetu se je bil sicer na vso moã prikupil, vendarle so
dejali: »Jaz noãem podirati vajine sreãe, ali ena reã me
skrbi. Pravili ste nam tolikokrat, da je Rusija veãidel rav-
na zemlja, skoraj kakor miza. Veste, mi pa smo bolj hri-
bovci. Tudi jaz sem dosti hodil po svetu in dobro pom-
nim, kako stra0 en dolgãas me je trl v Slavoniji, v Bana-
tu in sem ter tja po Ogrskem. Zmerom sem se oziral, kje
bom zagledal kak hrib; tlaãilo me je nekaj kakor mora,
zadovoljnega se nisem ãutil nikoli prej, dokler nisem
pri0 el zopet v gorate kraje. Ravno to so mi toÏili tudi
drugi Kranjci, ne vsi, ali skoraj vsi. Skrbi me za Lilo, da
se ji bo godila prav taka in, ãe se ji zavali na srce ta dolg-
ãas, ne bo mogla Ïiveti sreãno, naj bi imela dobro jed,
pijaão in postreÏbo, kolikor hoãe. Ne zamerite, prijatelj,
da vam tako govorim. Bog varuj, da bi vas hotel s tem
kaj Ïaliti ali Ïalostiti! Ali kaj se ãe, mi Kranjci smo Ïe taki,
da se nam zde tudi najrodovitnej0 e ravnine puste in
nam zaãne v njih zmanjkovati sape.«
333
KRANJSKA JEZA
BESeDA
Fortunatov je oãeta tolaÏil in mu razkladal, da nama
ne bo treba Ïiveti zmerom na ravni; tudi Rusija ima bre-
gove in hribe, dasi niso tako visoki kakor kranjski sneÏ-
niki ali dolenjski Gorjanci. Imenoval je veliko rek in je-
zer, ob katerih se vzdiguje griãevje, pokrito z zelenimi
dobravami, pisanimi travniki, ãistimi ribniki; na njem da
se diha ravno tako sveÏ in prijeten zrak kakor na Kranj-
skem.
Oãe so se nekako pomirili, samo to so dejali in tudi
jaz sem bila iste misli, da moramo vpra0 ati gospoda
Ïupnika. Jaz, toliko me Ïe poznate, da mi lahko verja-
mete, nisem tako zabita kakor kmeãke tercijalke, ki mis-
lijo, da so besede vsakega farja toliko vredne, ãe ne 0 e
veã, kakor sveto pismo. Ali na0 ega Ïupnika dobro po-
znam in kako ne! Saj so me krstili, me pripravljali za
spoved in sv. obhajilo, me uãili moliti, brati in pisati, dali
dober svet ob vsaki priliki meni in mojim star0 em. ·e
nikoli se nisem pokesala, kadar sem jih bogala, veãkrat
pa sem se, ãe sem poslu0 ala svojo pamet. Gospod so Ïe
star moÏ; Ïe to je nekaj vredno, kajti sploh je znano, da
se stari duhovniki v vseh reãeh odlikujejo proti mlaj0 im.
Za kaplana nisem marala za nobenega. âe so zboleli
Ïupnik, kadar sem se hotela spovedati, sem 0 la raj0 i v
Novo mesto k patru MatevÏu nego k domaãemu kapla-
nu. Îupnik ne Ïele od nas nobenega dobiãka; nikdar
334
KRANJSKA JEZA
BESeDA
niso hoteli nobene reãi zastonj vzeti, dasi smo jim do-
stikrat kaj ponujali. Mene poznajo popolnoma in me
ljubijo morda bolj kakor oãe. Za njih sem prepriãana, da
bi se vsake moje sreãe veselili in bi ob vsaki moji nesreãi
Ïalovali. Ta moÏ spada v vrsto pravih, ãisto nesebiãnih
ma0 nikov, katerih 0 tevilo se Ïalibog ãimdalje bolj
zmanj0 uje in kopni. Zato se nikar ne ãudite, da sem sta-
vila vanj tako zaupanje, da sem namenila glede moÏit-
ve ravnati se po njegovi besedi in modrosti.
Îupniku razloÏim vse, kako in kaj je. Poslu0 a me ne-
kako nemirno, da sem komaj to reã dopovedala. Druge
krati se je vselej obna0 al neizreãeno resno; preden je
zinil kako besedo, jo je vselej dvakrat prej premislil; sve-
te je dajal kaj previdno, poãasno, ozirajoã se na vse okol-
nosti. To pot se mi je zdel kakor spremenjen. Ko sem ga
na koncu svoje povesti o namenih mojega Rusa pohlev-
no prosila za svet, bi li se mu smela vdati ali ne, je rekel
naglo, ognjeno in skoraj togotno: »Tega pa Ïe ne, nika-
kor ne! Bolj0 e, stokrat bolj0 e je umreti, nego jemati ta-
kega. Vedi, da so Rusi krivoverci, da zaniãujejo in pre-
ganjajo na0 o sv. vero huje kakor Turki in luterani. Ta za-
veza bi te pahnila v brezno veãnega pogubljenja. Le beri
,Danico , pa bo0 videla, kake grozovitosti poãenjajo Rusi
proti Poljakom zato, ker so katoliãani!« Takih reãi mi je
pravil Ïupnik 0 e sila veliko o Rusih; vem, da mi je pridi-
gal celo uro, kak0 ni divjaki da so, in ne le nekateri, am-
335
KRANJSKA JEZA
BESeDA
pak skoraj vsi in ta Fortunatov bo teÏko kaj bolj0 i, kajti
vsakemu starovercu se vcepi Ïe v otro0 kih letih, tako
rekoã Ïe v zibki sovra0 tvo do na0 e vere.
Jaz sem se prestra0 ila in rekla: ȉe je taka, me ne bo
ruska zemlja nikoli nosila.« Tudi oãe so se kar kriÏali in
dejali: »Nak, neverniku pa Ïe ne dam hãere, raj0 i umr-
jem.« Prej, veste, nam ni Fortunatov nikoli pravil, kak-
0 ne vere da je; za Rusijo je paã veãkrat pripovedoval, da
stanujejo v nji ljudje vsake vere, ali da Ïive vsi prijazno
drug z drugim.
·e tisti dan ga vpra0 ava z oãetom, ãe ni morda never-
nik, staroverec. Fortunatov odgovori mirno: »Sem, pa
kaj zato? Zaradi vere se ne smemo sovraÏiti, saj smo vsi
ljudje otroci enega oãeta.«
Hotel je 0 e dalje govoriti, ali moj oãe mu seÏejo v be-
sedo in pravijo: »Prav Ïal mi je, ali svoje Lile vam ne mo- [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]